| Marijino vnebovzetje (vir Wikipedia http://sl.wikipedia.org/wiki/Marijino_vnebovzetje) Maríjino vnebovzétje (tudi véliki šmáren, vélika máša, šmárno, vélika gospójnica) je praznik, ki ga katoliški in pravoslavni kristjani obhajajo 15. avgusta. Marijino vnebovzetje je eden izmed največjih krščanskih praznikov in so ga slavili že v apostolskih časih. Na ta dan se kristjani spominjajo, da je bila Devica Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa. Leta 1950 je papež proglasil versko resnico: "Ko je Brezmadežna Mati Božja, večna Devica Marija dopolnila svoje zemeljsko življenje, je bila s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo." Ta dogma velja v Rimskokatoliški Cerkvi, vendar pa je bila vera v Marijino vnebovzetje zelo razširjena že prej in to tudi v številnih drugih krščanskih Cerkvah. Tudi v pravoslavnih Cerkvah verjamejo, da je bilo Marijino telo po smrti čudežno prenešeno v nebesa, in 15. avgusta praznujejo ustrezni praznik. Ta praznik se imenuje v srbski pravoslavni cerkvi Velika gospojina, v številnih drugih pravoslavnih Cerkvah pa Marijino zaspanje (npr. rusko: Успение Богородицы). V tistih pravoslavnih Cerkvah, kjer še uporabljajo julijanski koledar, je ta praznik seveda na 15. avgust po njihovem koledarju (28. avgusta po našem - gregorijanskem koledarju). Od leta 1992 dalje je Marijino vnebovzetje tudi v Sloveniji dela prost dan. Slovenski kristjani na ta dan množično romajo na Brezje na Gorenjskem, Ptujsko goro in Sveto goro nad Gorico. (VIR http://aktualno.rkc.si/?id=1544) Praznik Marijinega vnebovzetja (veliki šmaren) je za katoličane poleg božiča (25. decembra), praznika sv. Rešnjega telesa in krvi (praznik je vsako leto določen glede na veliko noč) ter praznika vseh svetnikov (1. novembra), slovesni in zapovedani cerkveni praznik, ki ga obhajamo 15. avgusta. Zapovedan praznik pomeni, da smo se katoličani poleg nedelj tudi na te dneve dolžni udeležiti svete maše, ker se tedaj spominjamo bistvenih skrivnosti naše vere. Od prvih krščanskih časov dalje kristjani verujemo, da je bila Božja mati Marija zaradi posebnega poslanstva obvarovana izvirnega greha in je bila izjemoma s telesom in dušo vzeta v nebesa, česar bomo verujoči deležni šele ob koncu časov. V soglasju z Marijinim poslanstvom je tudi njena smrt, pri čemer je poleg njene duše k Bogu prešlo tudi njeno telo. Zavest o Marijinem posebnem odhodu s tega sveta je zaradi njene razpoložljivosti za sodelovanje z Božjo milostjo že od začetkov Cerkve veljala za skrivnostno in nenavadno. Marija je privolila Božjemu povabilu, naj postane Božja mati in Bog se je v osebi Jezusa Kristusa v njej učlovečil na skrivnosten način. Pod križem je po Jezusovih besedah postala tudi mati vseh verujočih. Imena, ki so jih v zgodovini Cerkve pridevali 15. avgustu, so bila različna: »vnebovzetje« (assupmtio) je bilo od začetka redko, Grki so rajši govorili o »zaspanju« (dormitio) ali »preselitvi« oziroma »odhodu« matere Božje (migratio). Praznik so najprej obhajali na Vzhodu, pozneje pa tudi na Zahodu. Papež Pij XII. je versko resnico o Marijinem vnebovzetju razglasil leta 1950. Razglasitev verske resnice ljudskemu prepričanju vsebinsko ni dodala nič novega, razen tega, da jo je izrazila v bolj jasni, določni in trdni obliki. |